To je zame seveda božič. Čas, ko vsaj za trenutek vse obstane. Ko se bleščijo lučke, ko sediš na kavču in opazuješ kakšna je letos božična smrečica, kakšne so jaslice pod njo in vsa ostala dekoracija.
Jaz vedno kupim pravo smreko. Ni variante, da bi pri nas bila plastična. In tudi okraski so že kar nekaj zadnjih let doma narejeni. Zadnja leta so to bile posušene rezine pomaranč, limon, jabolk, hrušk, kivija... Letos pa sva se s sinom odločila, da s piškotnimi modelčki izreževa oblike iz bele Das mase. Naredila sva snežinke, zvezdice, jelenčke, angelčke in še marsikaj drugega ter to za božič obesila na smrečico. Ker pa ji je manjkalo nekaj barve sva še posušila rezine pomaranč in jih dodala zraven. Zame je bila to popolna smrečica. Lepa, košata, široka in okrašena z ljubeznijo.
Pod smrečico pa vsako leto postavim tudi jaslice. Moje jaslice. Figurice sem kupila, ostalo pa izdelala iz lesa, kamnov in maha. Vsakih par let se potrudim in naredim nove. Dokaj velike, takšne, ki nekaj tudi pokažejo.
Ravno v času, ko sem izdelovala jaslice. Oziroma je bila izdelava že čisto pri koncu, je prišel na obisk naš farar. Ker se je zelo navdušil nad mojimi jaslicami, sva se zmenila, da nekaj podobnega naredim še v naši evangeličanski cerkvi. In tako sem uspela tudi tam narediti malo drugačno dekoracijo kot je bila ponavadi. Vseeno pa mislim, da so velika smrečica in velike jaslice v cerkvi zelo lepo dopolnile izgled cerkve za božič.
